Sestavljanje križank

Pravilo je, da se reševanja vedno lotimo v zgornjem levem kotu, kamor brez zadrege lahko vpišemo številko 1. Iz tega polja izhajata prva vodoravna in prva navpična beseda. Če ima prva vodoravna beseda, denimo, 8 črk, potem lahko v sosednje kvadratke, desno od enice, vpišemo še številke 2, 3, 4, 5, 6, 7 in 8, zatem pa sledi črno polje. Prvih osem kvadratkov je oštevilčenih zato, ker iz vsake črke prve vodoravne besede izhaja po ena navpična beseda.

To je začetek, več besed kot poznamo in vpišemo v križanko, lažje bo nadaljevanje. Določene skrite križanke so narejene tako, da imata prvi dve vorodavni besedi skupaj samo eno črko manj kot je širina celotnega lika. Takrat takoj vemo, da je med njima le eno črno polje in prva vrsta je izpolnjena, hkrati pa imamo dobro osnovo za navpično reševanje.

Ni pa vedno tako, nekatere bolj zasoljene skrite križanke imajo namenoma že v prvi vrsti kakšno črno polje več, kar dodatno zagreni (ali popestri, odvisno od perspektive) reševanje. V navodilih za reševanje je navedeno, koliko črnih polj je potrebno razporediti v lik, kar nam je lahko v pomoč edino na koncu, če v kakšnem vogalčku ne poznamo rešitve do konca in se prepričamo ali nam še kakšno črno polje manjka ali ne.

Povprečje križanke mora biti najmanj 5,00 črk na besedo, zato skrite križanke praviloma niso lahke. Tudi če je izbor besed lažji, je križanka težka že zaradi tega, ker je ne moremo začeti reševati kjerkoli, temveč le v zgornjem levem kvadratu. Skoraj nič nam na začetku ne pomaga, če nekje v sredini spiska poznamo odgovore na vse opise.

Križanka je namenjena izkušenim reševalcem in predstavlja uvod v celo paleto križank, kjer mora reševalec sam vrisovati črna polja in številke.